Letite mi, misli!

Letite, letite, ni moč vas ujeti,

vsaj vam ni odvzeti prostranstva neba,

naj trudijo se, vsi do konca prekleti,

ne zmorejo nikdar za vami do tja…

 

… kjer sonce iz solze nebeške poganja,

kjer zvezda kljubuje neskončni temí,

kjer duša krepi v dlaneh se dajanja,

in zmore rojevati skozi oči…

 

… kjer želja živi, da se drugemu daje,

kjer up ne omaga, ne trešči na tla,

kjer sanje ne mro med poslednje vzdihljaje,

kjer v enem sme biti vse dobro sveta!

 

Letite, ste redko, kar niso mi vzeli,

čeprav ste moteče v koraku glasu,

že res, da so tožen obraz vam nadeli,

vendar – še z menoj ste, še vedno ste tu!

 

Če komu ne prija – ne vabim ga k sebi,

pa naj kar ostane mi izven oči,

že itak sem plačal v prekleti tej jebi,

ki bojda življenje se ji govori!

 

Vem, krila razprta, in nove težave,

brez njih bi vse pusto in prazno bilo,

a vaše modrine neba so širjave,

letite, letite, že prav je tako!

 

Ko boste še ve me v nemoči izdale,

če krila zamro vam, se stiša vaš spev…

čemu bi mi mrvice vse preostale,

brez vas niti sebe več ne bi imel!