Vražji vzroki…

Ničkolikokrat sem že zapisal, da je obče »védenje«, temelječe izključno na videnem, običajen lari-fari…

Če NE poznaš okoliščin nekega odvijanja… če NE poznaš njegovih vzrokov… če NE premoreš zmožnosti celovitega oziroma kompleksnega mišljenja ( = razum-a), pa da bi sočasno z različnih zornih kotov več dejavnikov upošteval… v takšnem primeru dlje kot do NEvédnosti nikoli ne boš dospel!

 

»Kako je dober… ker nam daje,« izjava, katero je moč marsikdaj slišati, izjava, ki, morda, dejansko o nekem prejemanju priča, obenem pa izjava, ki večinoma NE govori o (dejanski) dobroti, pač pa o nečem povsem drugem. In kar nekaj je lahko tega drugega, pri čemer ves ta »nekaj« temelji na SEBIČNOSTI tistega, ki daje, na njegovih interesih… pa dajanje v bistvu ni nikakršno dajanje, pač pa predvsem – kupovanje! Poglejmo nekaj primerov…

 

»Politiki«, neki, pač, ki so bili »velikodušni«, v času »tranzicijskega osamosvajanja«…

Zakon o nakupu avtomobila, brez plačila dajatev, po katerem so »večje« družine smele ceneje do pleha dospeti – posledica dejstva, da je imel predlagatelj zakona »večjo« družino, in je najprej ZASE hotel cenejši nakup urediti, pa, ker ni šlo drugače, ne da bi mu karkoli očitali, je zadevo sprovedel v podobi zakona, v podobi pravice-za-vse…

Tako imenovani Jazbinškov zakon… predlagatelj je imel željo po tem, da bi dospel do nemogočega, zanj, pa je radi lastne želje, potemtakem predvsem SEBI omogočil cenen nakup stanovanja… pa, ker ni šlo drugače, brez očitkov, je tudi v tem primeru nastal zakon…

 

V obeh primerih so bile zadevščine izvedene v ŠKODO SKUPNOSTI (države), kajti v prvem primeru je ostala »samo« brez nekih sredstev, s katerimi je polnila blagajno, v drugem pa se je, dobesedno za drobiž, odpovedala ne samo lastnemu imetju (katero bi zmogla po krepko višjih cenah od/prodati), pač pa tudi sredstvom, katera je, v podobi najemnin, na račun teh nepremičnin prejemala! In v obeh primerih predlagatelja zakonov (in tisti, ki so ju sprejemali) nista bila prav nič dobra, in darežljiva, kajti – ko bi brez tega uspela do uresničitve LASTNIH želja dospeti, potem teh zakonov sploh bilo ne bi!

 

Tako imenovana privatizacija… bentiš, tudi Robin Hud je bil »junak«, čeprav je počel nekaj, česar, po zakonu vsaj, NE bi smel početi – odtujeval je, KRADEL tujo lastnino… in bi ga, vsi po vrsti, obsojali, ko bi ukradeno zase obdržal, ker pa je delil »revežem«… ja, tako »moralni«, tako »pošteni« so ti »reveži«, da jih izvor prejetega prav nič ne moti, pa naj bo tisočkrat izkazano to, da je prejeto pridobljeno na nedopusten, nemoralen način! In kaj je lepšega, v svinjaku, kot to, da – če hočeš sebi nakrasti, sebi pridobiti, potem boš to zlahka naredil, v podobi nekega majhnega robina-huda, in prav nič ti početja ne bodo zamerili, dokler boš tudi njim dajal, pa čeprav (v odnosu do sebi-vzetega) drobtine!

 

Potemtakem…

Lahko dajem zato, da SEBI (še več) pridobim.

Lahko dajem zato, da naklonjenost kupujem (če sem – še – brez moči), s katero bom (upam vsaj) naknadno SEBI pridobil.

Lahko dajem zato, da zmanjšam davčno osnovo, kajti takšno dajanje me bo krepko manj stalo, kot bi me davek, pa, potemtakem, tudi SEBI pridobivam.

Lahko dajem zato, ker vsi-dajejo-pa-ne-želim-izpasti-grd, potemtakem, tudi v tem primeru, zato, da SEBI podobo dobim.

Lahko dajem zato, ker sem stisnjen-v-nek-kot, in se drugače (kot z dajanjem) iz njega ne morem izvleči… pomeni, da spet SEBI pridobivam.

Lahko dajem zato, ker – po tistem občem nikoli-ne-veš-kdaj-boš-sam-pomoči-potreben – se bojim, da se tudi sam znajdem nemočen (brez pomoči), in da me bodo drugi pustili brez pomoči, če tudi sam ne bom »pomagal«… tudi v tem primeru kalkuliram, tudi v tem primeru so MOJI interesi vodilo mojega dajanja.

Lahko dajem (zelo redki, a obstoječi primeri!), ne nazadnje, tudi zato, ker – živim kot del občega svinjaka, pa me, vsaj tu in tam, vest-grize, zaradi tega, in jo skušam umiriti z nekim kako-sem-dober-ker-pomagam… a tudi v tem primeru dajem zato, da SEBI pridobivam!

 

Kdor ZARES DAJE, ker zares ŽELI nekomu POMAGATI, ga, v najbolj skromnem primeru, »zgolj« razveseliti… ta NE potrebuje objave svojega imena (kot darovalca)… ta NE čaka na pozive skupnosti po darovanju… ta ničesar, ampak zares NIČESAR NE PRIČAKUJE v povrat, z izjemo – zadovoljstva tistega, kateremu je daroval!

In kdor ZARES DAJE… tega ob vsaki stiski nekoga (kogarkoli!), katero zazna, zaboli, in ga dobesedno »nažene« v to, da vsaj skuša pomagati!

 

Kakopak, tudi dajanje ima svoje meje… bodisi zaradi tega, ker ti zmanjka tistega materialnega, katerega si delil… bodisi zaradi tega, ker ne zmoreš biti povsod hkrati (kjer so neke stiske)… bodisi zaradi tega, ker ugotoviš, da so prejemniki – pomoči nevredni! Mislim, da slednji razlog ni zanemarljiv, in sploh ne redek.

 

Še nekaj, še neka »malenkost« je, katere ne kaže zanemariti, pri tem dajanju, namreč… kadar imaš polno-rit, takrat zares ni neka težava od-sebe-dati… kadar se ničemur, in zlasti svojemu vsestranskemu ugodju, ne potrebuješ odpovedovati, tudi ne… daj, podaj se v težave, podaj se v lastno OGROŽENOST, dobesedno, in to »samo« zato, da boš nekomu pomagal… in potem govori o svoji dobroti. V takšnem primeru namreč zagotovo ne boš izpadel tako »dober« kot lev, ki se »velikodušno« presežku svoje nažrtosti v »dobrobit skupnosti« odpove.