Da,
zares je peklensko, ko ugotoviš, da se zmoreš, med vsemi njimi, ki se za ljudi
razglašajo, izkazovati z značilnostmi, ki o človeškem govorijo, ki so, dejansko,
edino, kar o človeku priča, o njegovi vrednosti, z načelnostjo, z uvidevnostjo,
in z izhajajočimi zadevami, kakršne so iskrenost, poštenost, dobrota, ljubezen…
skratka, z izkazi razumskosti, nesebičnosti! Pa si prav zaradi tega, med njimi
vsemi, zgolj dvonogimi živalmi, nagonskimi bitji, resda odetimi v telo človeka,
kaznovan, vse življenje si kaznovan, zgolj radi tega, ker tako kot oni ne
moreš, ne želiš, samemu sebi ne dopustiš, tako kot ti pa oni ne zmorejo. In
spotikajo, na vsakem možnem koraku, ti pa ne odnehaš, na poti v nezadovoljstvo,
v trpljenje, v spraševanje o smiselnosti lastnega obstajanja… med vsemi njimi, »praktičnimi«
podobami, v svojem preračunljivem in večnem prilagajanju času! Zelo mi je žal,
a preračunljivost in nenačelnost samo o smradu nemoralnem pričata! V bistvu o
živalih, ki so celo od uradno prepoznanih slabše, ker uradno prepoznane vsaj
škodoželjnosti in zavisti ne poznajo, obenem pa ne blebečejo o tem, kako so »dobre,
poštene, ljubeče«!
Ni komentarjev:
Objavite komentar