»Zdrav duh v zdravem telesu…«

Naslovne besede so, povedano povsem preprosto, običajna floskula, bebavo blebetanje, ki zmore kot upoštevanja vredno obstajati samo tam, kjer… so prepričani, da telesna aktivnost vodi k duševnemu (psihičnemu) zdravju… tam, kjer NE vedo niti tega KAJ je dejansko ZDRAVO, in kjer je obča NEnormalnost nekaj običajnega, in to običajno obči pojmujejo kot »normalno«…

 

Tam, kjer obstaja večna lakota po imeti-še-več, tam obstaja tudi večno nezadovoljstvo (ker tega še-več nimam) in zavist (do tistih, ki ta še-več imajo), in tam, kjer obstajata ta lakota ter, posledično, zavist, tam NI moč govoriti o zdravem duhu! Pač pa zgolj o zakompleksanih bitjih, ki so nezmožna svojo dejansko manjvrednost nadomestiti z nekim imetjem! Obenem pa…

 

Absolutna večina zdravilcev-duha je sestavljena iz nagonskih, NErazumevajočih bitij, ki so resda »izšolana«, a predmeta lastnega šolanja sploh NE razumejo, pa o njem ničesar pomembnega NE morejo vedeti! Da, poznajo definicije, poznajo neke metode, katerih so jih učili, NE poznajo pa zadev v praksi… radi česar zmorejo samo izvajati neko OBRT, katere edina korist je v tem, da z raznimi aktivnostmi v nekem sprotnem času obolelim (o)lajšajo obstajanje… NIKAKOR pa NE odpravljajo vzrokov obolelosti, potemtakem tudi (o)zdravijo ne! In je težava, kajti dan traja krepko dlje, kot pa trajajo te sproščujoče, razvedrilne aktivnosti, ki so, v končni fazi, samo neka SLEPILA, ki s tem, ko lajšajo sproti, a NE odpravljajo vzrokov, samo k temu prispevajo, da se nezadovoljstvo KREPI, da stanje postaja, posledično, samo slabše! Obenem pa…

 

Tudi tisti redki terapevti, ki VEDO s čem se ukvarjajo, in ki bi, morda, znali odpraviti vzroke težav (ozdraviti), nimajo časa, da bi ga posvetili posamezniku! Težave, ki se (v podzavesti) porajajo leta dolgo, tudi desetletja, niso odpravljive v nekaj urah terapije tedensko, pač pa terjajo mukotrpno, garaško delo, vsakodnevno po nekaj ur, obenem pa…

 

Recimo, da z obolelim delaš po štiri do osem ur dnevno, in samo ob delavnikih… štiri ure krat dvaindvajset dni krat sto evrov (urna postavka terapevta) – osem tisoč osemsto evrov mesečno! Vsako obsežnejše (vsakodnevno) zdravljenje znesek samo poveča, pa – koliko pa je takšnih, ki so materialno zmožni takšnega zdravljenja?! Obenem pa…

 

Razmerje med obolelimi in tistimi, ki dejansko zmorejo (o)zdraviti je sila neugodno, in si terapevt nikakor ne more dovoliti tega, da bi posamezniku posvetil ves svoj delovni čas (pa da bi mu v – najmanj – nekaj MESECIH odpravil vzroke težav, ga ozdravil!), in zaradi tega terapevti delujejo povsem drugače (to je tudi DOKTRINA = PRAVILO stroke!), in to tako, da – obolelo osebo navajajo na njeno obolelost, in s tem preprečujejo nastajanje dodatnih težav (iz vsakdanjega živetja), vendar – osnovne težave, tiste, ki so povzročile POSLABŠANJE kakovosti živetja, ki so vzrok (še vedno obstoječega!) nezadovoljstva, pa, še vedno, ostajajo… pomeni, da ostaja tudi sama obolelost, ki se (kakor vse ne/o/zdravljene bolezni) samo slabša!

 

Da, »zdrav duh v zdravem telesu« zmore veljati samo tam, kjer niti o osnovnih zadevah – NIČESAR NE vedo! In je splošna bebavost izkaz »zdravega«, »normalnega ljudstva«!