In še dlje…

Na današnji dan beseda »prekleta« še dodaten prizvok dobi, iz mojih ust izrečena, jutri pa bo še dodatnega, v podobi nekakšne nadgradnje. Kot je bila, pred časi, izkazana neka nadgradnja, na vsa poprejšnja ravnanja, kakor da že le-ta ne bi dovolj smradu izpričala. Kakorkoli že…

 

So, ki so mi svinjali, in zasvinjali, in imel sem čast, da sem smel spoznati ves razpon svinjarij, od tistih običajnih, vsakdanjih, do kapitalne. In vsem tem želim – obilo sreče!

 

Ne, ne tiste sreče, ki se v podobi čustvovanja kaže, ne, do nje tako in tako niso zmožni dospeti, pač pa sreče v podobi naklonjenih jim okoliščin, ki naj jim zagotovijo to, da bodo dolgo, dolgo, in še dlje – obstajali v lastnem smradu! In naj se, znotraj te, svoje smrdljivosti, vse pogosteje s samimi seboj soočajo, neposredno ali posredno, vseeno, in naj v teh soočanjih uživajo!

 

Jaz sem jim, zagotavljam, neizmerno »hvaležen«, za vso sprijenost, za vso ničevost, s katero so se mi izkazali, malček pa tudi hvaležen, kajti – ko smradu ne bi doživel, o njem tudi vedel ne bi!