Povsod je pomlad…

So slive in breskve lepo zacvetele,

cvetove razpele v objemu neba,

da bi zadehtele, da bi poletele,

do tja, kjer se pesem nikdar ne konča…

 

Se s trte in s kakijev brstje razkriva,

še malo, pa poči v živetje čudes,

in prav nič ne moti, da dež jih umiva,

ker so se dežinke podale v ples…

 

Še trava… poganja, naj vrag jo vzame,

bo kmalu potrebno kositi začet,

povsod je pomlad, le – nemarnica, name,

kot leta poprej, pozabila je spet!

 

Pa mi zgolj odmira, le tone v pozabo,

ostalo v spominu vse, kar je bilo,

vse manj sem za jutri, vse manj sem za rabo,

le teče, da tudi izteklo se bo…

 

Ni več mi brstenja, ni več mi cvetenja,

ničesar ni več, le iz dneva nek dan,

segnili so mi vsi plodovi zorenja,

odprle so toče nešteto jim ran…

 

Cvetijo, dehtijo, v dehtenju letijo,

da prav vsem čutilom medeno diši…

vse manj za čakati, ko dnevi puhtijo,

da v miru zatisnil bom trudne oči.