Zakonitosti ne poznajo milosti…

Obstajajo zakonitosti, po katerih se vse, in sleherna posamičnost, odvija! In ni potrebno do podrobnosti poznati brega, in vode, da bi vedel kako bo voda vselej tekla navzdol, po bregu…

 

Popolnoma enako je z vsem ostalim, tudi z našimi izkazovanji, pa – isti dejavnik, enake okoliščine, enaka ravnanja = enake posledice, morda samo še hujše, kajti… tudi voda, s časom, vse globje tone v skalo…

 

Dobro je, če se tega zavedamo, a se, žal, večinoma ne. In se še manj zavedamo tega, da je tudi število priložnosti, ki zmorejo popravljati, omejeno. Včasih se, odvisno od težave, niti ena ne pokaže, včasih ena, morda, pri lažjih zadevah pa toliko, kolikor znese potrpljenje tistega, ki pomaga. In v kolikor v svoji pomoči sploh še neko smiselnost najde. A lažje težave ne pokopavajo, ne tako, ne drugače, še za živega telesa…

 

Poznam nekaj takšnih primerov. Primerov, ki so dobesedno nepopustljivi, tako se NE zavedajo niti samih sebe, kaj šele ostalega. Poznam, nekaj sem jih tudi razreševal, in razrešil, preden sem sklenil, da dvignem roki, od tistih vztrajnih, ki niso-moj-problem…

Sicer ne vem, čigav problem so, ali bodo postali, vem pa, da pomoči, katero potrebujejo, ko zabredejo, ne zmore vsakdo ponuditi, tudi ko bi pomagati želel. A pri velikih težavah, tako vsaj pravijo, pri takšnih, ki lahko tudi iz okolice na dno povlečejo… ja, pri njih šele ugotoviš, koliko sebi naklonjenih premoreš, in koliko so le-ti vredni! Hudič je, milijardo »prijateljev« lahko imaš, a enega samega pravega ne, vendar… tudi to ni-moj-problem. Jaz sem celo na FB-ju krog »prijateljev« radikalno skrčil, kaj ga ne bi tudi v stvarnem življenju, obenem pa se zavedam, da so tudi med tistimi preostalimi redki zmožni skrajne nesebičnosti, tega, da bi lastno varnost izpostavljali v dobrobit nekoga drugega, tudi mene.

 

Nekaj zadev je, katere sem napovedoval… od družbenih dogajanj, do razpleta »usod« posameznikov… in izpolnile so se, tako, kakor sem napovedal. Ne, nisem prerok, daleč od tega, le logiko poslušam, in slišim, in za zakonitosti vem, pa ni težko »uganiti«. In je samo času prepustiti, da izkaže, kar je bilo logično pričakovanega, in v brezmejni oddaljenosti od občega »védenja«!

 

Ne, ne kaže se z vodo utrujati, in je prepričevati v to, da bi na bregu mirovala, celo navzgor tekla, in prav tako ne kaže tega z odsotnostjo razuma početi. Naj tolče, z glavo v zid, slej ko prej bo glava posledice nosila! In če se je že poprej tako izkazovala, se ji kaže pripetiti, da jih bo nosila celo sama, brez sleherne pomoči.

Zato rad zapišem tisti pusti-govno-v-govnu… če že je govno, potem ga silnice ne morejo nikjer drugje obdržati, kot izključno – v govnu. Pa je škoda časa, za takšne.