O pomoči…

Biti uvideven, posledično pomagati – lepa zadeva, četudi se zmore, zlahka, boleče izkazati. Takrat, denimo, ko pomagaš, nato pa se, iz »hvaležnosti«, tisti, kateremu si pomagal, »poserje« na tvojo pomoč. Pa takrat tudi, ko takšnemu sralcu porečeš »ne, tebi pa ne bom več pomagal«, in s tem, da bi se pred Slabim obvaroval, Dobremu v sebi ne pustiš delovati.

In tudi v obratni smeri zna biti boleča, pomoč, zelo, takrat, kadar se znajdeš v stanju, ko je tebi izkazovana, ti pa v njej samo-odrekanje vidiš.

 

Vprašanje je kdaj zares pomagaš, takrat kadar obstajanja nevredno ohranjaš ali takrat, ko mu dopustiš, da premine.

 

Če Slabemu pomagam, bo še manj Dobrega živelo, če Dobremu pomagam, bo Slabo imelo nekoliko dela več.

 

Manj kot imaš želja, posledično potreb, manj si od pomoči odvisen. In tudi priložnost(-dela-tatu) se ti bo kot izkoristka nevredna izkazala.

 

Kjer niti polno korito lakote ne odpravi, tam je sleherna pomoč večni revščini vržena v nič.

 

Pomagati je potreba slehernega Dobrega, tako močna, da obstaja kot zapoved, kot zakonitost, katero pa, na temelju izkušenj, hitro začneš kršiti.

 

Veliko sem pomagal, preden sem spoznal, da sem krepko preveč!