Čemu tega ne maram?!

Obči poslujejo po sistemu »zvez in poznanstev«, po njihovem daj-dam sistemu, jaz pa tega ne maram, pravzaprav – dobesedno gnusijo se mi takšna ravnanja. Zakaj? Preprosto, »samo« zaradi sledečega…

 

Prvič. Tam, kjer niti nekega temeljnega reda ne spoštujejo, tam, kjer govorijo eno, delajo pa popolnoma drugače, tam ne moreš najti zaupanja vrednega bitja! Ne zaupanja, posledično tudi spoštovanja ne, in tistih, katerim ne zmorem zaupati, in jih tudi spoštovati ne, tistih ne maram! Jih ne želim v svoji bližini, ne želim biti med njimi, kajti samo enako se med enakimi dobro počuti…

 

Drugič. S tem, ko »jaz« nekaj, karkoli, prejmem prek-vrste, s tem taisto odžrem nekomu, ki je bil v tej vrsti pred menoj, ali pa bi vsaj moral biti, v kolikor bi upošteval vse dejavnike! Pomeni, da sem na tak način POVZROČIL KRIVICO, omogočil neko nedopustno stanje, pa se ne sliši samo smešno, ali butasto, pač pa celo do skrajnosti pokvarjeno, kadar delujoč na takšen način o lastni poštenosti govorim!

 

Tretjič. V kolikor nekoga pripravim do tega, da mi pomaga prek-vrste, mimo-reda, da, s tem, dobesedno (pre)krši pravila, katera bi MORAL upoštevati, da bi bilo vse korektno izpeljano, takrat omogočim, s taistim (najinim) početjem, to, da bo nekoč, v bodočnosti (ko ugotovijo njegovo početje), zaradi tega (po)klican na odgovornost, kar, z drugimi besedami, pomeni tudi to, da bo za lastno pomoč »nagrajen« z nevšečnostmi.

 

Četrtič. Absolutna večina tega daj-damovskega poslovanja se izkaže kot povsem neprimerna, kajti temelji na poznanstvih, na pridobivanju nekih osebnih koristi, pa se zlahka izkaže, da je nesposobnost, pokvarjenost, neumnost… zasedla položaj (ali nekaj drugega pridobila), katerega v normalnih okoliščinah ne samo ne bi smela pridobiti, pač pa ga tudi zmogla pridobiti ne bi, obenem pa…

Vse, kar mi pade-z-neba, vse, do česar nisem dospel zahvaljujoč lastnim zmožnostim, lastnemu (korektnemu) delovanju, je sila trhle konstrukcije, je nekaj, kar zmorem vrednotiti izključno v primeru, da sem – običajno amebno, sluzasto, nemoralno bitje, ozirajoče se predvsem na lastne koristi, in nevredno katerekoli vsaj malo vredne skupnosti!

 

Vendar – nikarte preveč resno brati teh mojih besed, jaz sem namreč, priznam, čudak, butec, nekaj povsem nedostojnega, da bi nemoteno živelo v občem svinjaku »poštenosti«!

 

In, za zaključek, ter tako, mimogrede: srhljivo je, ko takšni, ki ničesar ne spoštujejo, ki ne samo, da rušijo nek, vsaj domneven, red, in s tem tudi ves napredek (pa čeprav se ga obči niti zavedajo ne, kaj šele, da bi ga upoštevali, ga izvajali) na področju normativnih zadev, na področju sobivanja… ko takšni govorijo o tem, da jim-je-za-boljši-svet, pravičnejši, lepši, in se ga celo »trudijo« ustvarjati… na temelju lastne nemoralnosti, dobesedno ničevosti!