Zmorem
obstati, brez vseh živali,
brez vse
drhali tega sveta,
dokler
ne bodo me vetru predali,
takrat
ko se zgodba moja konča.
Nisem
jim blizu, k njim me ne vleče,
z njimi
ni sreče, prave, nikdar,
laž do
laži, in v tem vse smrdeče,
bog pa
edini jim ljub je denar!
Ni mi
za puhle vse njih fasade,
itak za
njimi vrednega ni,
bentiš,
priložnost poštenost jim krade,
dobroto
kazi jim imetje moči…
Zmorem
obstati njim v daljavi,
smetje,
ki veter s seboj ga prenaša,
v duši
praznina in tema v glavi,
zgolj
lakota, ki se nenehno oglaša…
Človeka
sem sanjal, človeka iskal,
dlan toplo,
iskreno besedo,
nekoga,
da k zvezdam bi z njim se podal…
a našel
sebičnost, ničevost sem, bedo!
Zmorem,
in bom, kar me še je ostalo,
ljub mi
ne more nikdár biti smrad,
vselej
iskal kar se najti ni dalo,
kar mi
edino imeti je rad.
Ne,
zmorem brez njih, le tako mi je stati,
v napačen
svet sem v zaman svoj pognal,
ni mi v
lažeh prav ničesar iskati,
pa v
prazno, le v prazno sem upal, dajal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar