Bebologija
je znanost, ki obstaja odkar nagonska »modrost« ugotavlja svet. Obdobno, in
zlasti v »demokratičnih« časih, prihaja bolj do izraza, zanjo pa je značilno
to, da ne pozna specializacije (čemu bi se delila, ko pa nagonska bebavost itak
vse o vsem »ve«?!), in to, da opredeljuje vsebine, katerih sploh ne pozna…
Bebologi
svobodno voljo opredeljujejo s tistim početi-kar-in-kakor-mi-prija, obenem pa
možnosti njenega ne/izkazovanja videvajo v odnosu do drugih, pri čemer
obstajata le dva, temeljna problema (v zvezi s takšnim njihovim pojmovanjem),
oba temelječa na dejstvu, da – v vsakem trenutku in povsod slehernik živi
znotraj nekega sobivanja, zaradi česar NIKOLI ne moreš početi kar in kakor ti
prija, obenem pa se s slehernim svojim izkazovanjem (torej tudi s sleherno
svojo odločitvijo) izkazuješ tudi v odnosu do nekih drugih. Kakopak…
Ob tem
je potrebno upoštevati preprosto resnico, ki govori o tem, da je svet dvonogih
sestavljen tako iz človeka-razumskega bitja, kakor (in pretežno) tudi iz
človejaka-nagonskega bitja, zaradi česar ena sama vsebina, merilo, opredelitev
ni veljavna za vse (in vsakogar).
Nagonska
bitja so determinirana, pomeni, da so njih temeljna ravnanja (izkazovanja)
opredeljena v okviru nagonov. Z drugimi besedami to pomeni, da, generalno
gledano, nagonska bitja ne morejo imeti svobodne volje, pač pa so njih
odločitve omejene na obrobne zadeve, na samo izvajanje temeljnih izkazovanj (na
načine, na katere določene – in v naprej opredeljene - svoje odzive izvajaš),
in ne na sama temeljna izkazovanja (na to, kateri odziv boš izkazal).
Pri
nagonskih bitjih Narava stremi k preživetju, zaradi česar išče, vselej in
povsod, varnejše, lažje poti in načine. Pomeni, da pri človejakih ni nekih konstantnih
stanj (načelnosti), pač pa je njih odziv (izkazovanje) vselej usmerjeno v
zagotoviti-sebi-uspešnejši-izid. Pri takšnem izkazovanju v temeljnem pogledu ni
samoobvladovanja, dočim je sebičnost tisto stanje, ki usmerja vsa ravnanja.
Pri
človeku-razumskem bitju obstajajo zadeve, ki so značilne izključno zanj. V prvi
vrsti obstaja razum (s pomočjo katerega je moč brzdati lastne nagone, dajati
prednost skupnosti pred samim seboj), v drugi vrsti pa obstajata (tudi kot
predpogoja razuma) zmožnost abstraktnega mišljenja (v okviru le-tega tudi
zmožnost predvidevanja razpleta slehernega zastavljenega stanja) in enovita
zavest (potemtakem tudi zmožnost zavedanja samega sebe, in vsega ostalega,
seveda = zmožnost načelnosti).
Zahvaljujoč
razumu se zmore človek izkazovati z načelnostjo, potemtakem s konstantnostjo v
odnosu do samega sebe (do zahtev, usmerjenih napram sebe) in do vsega ostalega.
In prav zaradi te konstantnosti človek v vsakem trenutku in malodane v vseh
situacijah razpolaga s svobodno voljo,
kajti samo o eni stvari mu ni dano odločati, o tem, ali bo (ali ne) umrl!
S takšno
svobodno voljo se človek izkazuje, potemtakem, nenehno, in pri tem izkazovanju
vselej upošteva tudi neke druge, kajti – v odločanje me ne silijo le neki
drugi, takrat, kadar mi svoje želje, zahteve, pričakovanja neposredno
sporočajo, pač pa me silijo tudi takrat, kadar se zavedam, da ti neki drugi
obstajajo, kadar se zavedam njih (četudi meni neposredno ne sporočanih) želja, potreb,
zahtev, pričakovanj, in kadar se zavedam, da bom s svojim ravnanjem neizogibno
deloval tudi na te neke druge. Od tod, iz tega zavedanja, izhaja tudi stanje,
kateremu pravimo uvidevnost (popolno nasprotje nagonske sebičnosti).
Za
obstoj svobodne volje pri človeku niso potrebni neki zakoni, ali neko,
tozadevno, »demokratično« okolje, kajti človek se zmore (pravzaprav se je celo
dolžan, izhajajoč iz zahtev, ki jih do samega sebe oblikuje) o vsem in vedno
opredeljevati ozirajoč se na ne/etično(st lastnega izkazovanja), dočim se
nagonska bitja, potemtakem tudi človejaki, vselej (generalno gledano)
opredeljujejo na temelju tistega to-in-tako-kar-in-kakor-je-zame-bolje (in so
se zmožni »etično« izkazovati izključno takrat, in toliko, kadar, in kolikor,
se bojijo posledic svojih neprimernih ravnanj, potemtakem se bojijo tistega,
kar bi jim neki drugi naredili zaradi tega, ker so kršili, na primer, določene
zakone).
Človek
zase ne potrebuje ne tožnika, ne sodnika, samemu sebi najstrožje sodi. In ne
potrebuje spovedi in spovednika, kajti v vsem svojem življenjskem obdobju si ne
zmore odpustiti tistega, za kar ve, da je napak ravnal.
Svobodna
volja, bebologi, obstaja, vedno, povsod! Je pa res, da obstaja tam, kamor vaše
vedenje ne seže, v svetu človeka, v svetu razumevanja in razuma. Vam pa, v
zameno za odsotno svobodno voljo, ostaja tolažba, v podobi vašega razpravljanja
o tem, kako naj bi in kako mora biti, da je po človeško. Torej tako, kot sami
nikoli ne boste zmogli.
Mimogrede,
in v pojasnilo – pisal sem že o primerih, ko so se posamezniki celo lastnemu
živetju odrekli, ker niso želeli (zmogli) kršiti etičnih zapovedi, katerim so
bili predani. In če so se odrekli lastnemu živetju, potem…
Potem
to pomeni, da so tudi v najbolj grozljivih (in sebi neljubih) okoliščinah imeli
to, kar bebologi »strokovno« ugotavljajo, svobodno voljo, možnost odločanja (in
izbire) med dopustnim (sprejemljivim) in nedopustnim (nesprejemljivim), vendar –
kako bi žival'ce vedele o tistem, česar ne razumejo?!
In le
še to: sleherna moja odločitev nastane (se oblikuje) V MENI, ne glede na
to, če dejavniki, ki to odločitev terjajo, prihajajo iz mene samega (so
notranji) ali pa iz okolja, s strani nekih drugih (so zunanji). Potemtakem je
OD MENE samega (in ne od dejavnikov, zlasti NE zunanjih) odvisno to, kako se
bom odločil (se odzval) v odnosu do določenih silnic. Potemtakem so vzroki
mojega odločanja natanko tam, kjer samo odločanje poteka, torej tudi V MENI!
Ni komentarjev:
Objavite komentar