Bebologija in svobodna volja

Bebologija je znanost, ki obstaja odkar nagonska »modrost« ugotavlja svet. Obdobno, in zlasti v »demokratičnih« časih, prihaja bolj do izraza, zanjo pa je značilno to, da ne pozna specializacije (čemu bi se delila, ko pa nagonska bebavost itak vse o vsem »ve«?!), in to, da opredeljuje vsebine, katerih sploh ne pozna…

Bebologi svobodno voljo opredeljujejo s tistim početi-kar-in-kakor-mi-prija, obenem pa možnosti njenega ne/izkazovanja videvajo v odnosu do drugih, pri čemer obstajata le dva, temeljna problema (v zvezi s takšnim njihovim pojmovanjem), oba temelječa na dejstvu, da – v vsakem trenutku in povsod slehernik živi znotraj nekega sobivanja, zaradi česar NIKOLI ne moreš početi kar in kakor ti prija, obenem pa se s slehernim svojim izkazovanjem (torej tudi s sleherno svojo odločitvijo) izkazuješ tudi v odnosu do nekih drugih. Kakopak…

Ob tem je potrebno upoštevati preprosto resnico, ki govori o tem, da je svet dvonogih sestavljen tako iz človeka-razumskega bitja, kakor (in pretežno) tudi iz človejaka-nagonskega bitja, zaradi česar ena sama vsebina, merilo, opredelitev ni veljavna za vse (in vsakogar).

Nagonska bitja so determinirana, pomeni, da so njih temeljna ravnanja (izkazovanja) opredeljena v okviru nagonov. Z drugimi besedami to pomeni, da, generalno gledano, nagonska bitja ne morejo imeti svobodne volje, pač pa so njih odločitve omejene na obrobne zadeve, na samo izvajanje temeljnih izkazovanj (na načine, na katere določene – in v naprej opredeljene - svoje odzive izvajaš), in ne na sama temeljna izkazovanja (na to, kateri odziv boš izkazal).

Pri nagonskih bitjih Narava stremi k preživetju, zaradi česar išče, vselej in povsod, varnejše, lažje poti in načine. Pomeni, da pri človejakih ni nekih konstantnih stanj (načelnosti), pač pa je njih odziv (izkazovanje) vselej usmerjeno v zagotoviti-sebi-uspešnejši-izid. Pri takšnem izkazovanju v temeljnem pogledu ni samoobvladovanja, dočim je sebičnost tisto stanje, ki usmerja vsa ravnanja.

Pri človeku-razumskem bitju obstajajo zadeve, ki so značilne izključno zanj. V prvi vrsti obstaja razum (s pomočjo katerega je moč brzdati lastne nagone, dajati prednost skupnosti pred samim seboj), v drugi vrsti pa obstajata (tudi kot predpogoja razuma) zmožnost abstraktnega mišljenja (v okviru le-tega tudi zmožnost predvidevanja razpleta slehernega zastavljenega stanja) in enovita zavest (potemtakem tudi zmožnost zavedanja samega sebe, in vsega ostalega, seveda = zmožnost načelnosti).

Zahvaljujoč razumu se zmore človek izkazovati z načelnostjo, potemtakem s konstantnostjo v odnosu do samega sebe (do zahtev, usmerjenih napram sebe) in do vsega ostalega. In prav zaradi te konstantnosti človek v vsakem trenutku in malodane v vseh situacijah razpolaga s svobodno voljo, kajti samo o eni stvari mu ni dano odločati, o tem, ali bo (ali ne) umrl!

S takšno svobodno voljo se človek izkazuje, potemtakem, nenehno, in pri tem izkazovanju vselej upošteva tudi neke druge, kajti – v odločanje me ne silijo le neki drugi, takrat, kadar mi svoje želje, zahteve, pričakovanja neposredno sporočajo, pač pa me silijo tudi takrat, kadar se zavedam, da ti neki drugi obstajajo, kadar se zavedam njih (četudi meni neposredno ne sporočanih) želja, potreb, zahtev, pričakovanj, in kadar se zavedam, da bom s svojim ravnanjem neizogibno deloval tudi na te neke druge. Od tod, iz tega zavedanja, izhaja tudi stanje, kateremu pravimo uvidevnost (popolno nasprotje nagonske sebičnosti).

Za obstoj svobodne volje pri človeku niso potrebni neki zakoni, ali neko, tozadevno, »demokratično« okolje, kajti človek se zmore (pravzaprav se je celo dolžan, izhajajoč iz zahtev, ki jih do samega sebe oblikuje) o vsem in vedno opredeljevati ozirajoč se na ne/etično(st lastnega izkazovanja), dočim se nagonska bitja, potemtakem tudi človejaki, vselej (generalno gledano) opredeljujejo na temelju tistega to-in-tako-kar-in-kakor-je-zame-bolje (in so se zmožni »etično« izkazovati izključno takrat, in toliko, kadar, in kolikor, se bojijo posledic svojih neprimernih ravnanj, potemtakem se bojijo tistega, kar bi jim neki drugi naredili zaradi tega, ker so kršili, na primer, določene zakone).

Človek zase ne potrebuje ne tožnika, ne sodnika, samemu sebi najstrožje sodi. In ne potrebuje spovedi in spovednika, kajti v vsem svojem življenjskem obdobju si ne zmore odpustiti tistega, za kar ve, da je napak ravnal.

Svobodna volja, bebologi, obstaja, vedno, povsod! Je pa res, da obstaja tam, kamor vaše vedenje ne seže, v svetu človeka, v svetu razumevanja in razuma. Vam pa, v zameno za odsotno svobodno voljo, ostaja tolažba, v podobi vašega razpravljanja o tem, kako naj bi in kako mora biti, da je po človeško. Torej tako, kot sami nikoli ne boste zmogli.

Mimogrede, in v pojasnilo – pisal sem že o primerih, ko so se posamezniki celo lastnemu živetju odrekli, ker niso želeli (zmogli) kršiti etičnih zapovedi, katerim so bili predani. In če so se odrekli lastnemu živetju, potem…

Potem to pomeni, da so tudi v najbolj grozljivih (in sebi neljubih) okoliščinah imeli to, kar bebologi »strokovno« ugotavljajo, svobodno voljo, možnost odločanja (in izbire) med dopustnim (sprejemljivim) in nedopustnim (nesprejemljivim), vendar – kako bi žival'ce vedele o tistem, česar ne razumejo?!

In le še to: sleherna moja odločitev nastane (se oblikuje) V MENI, ne glede na to, če dejavniki, ki to odločitev terjajo, prihajajo iz mene samega (so notranji) ali pa iz okolja, s strani nekih drugih (so zunanji). Potemtakem je OD MENE samega (in ne od dejavnikov, zlasti NE zunanjih) odvisno to, kako se bom odločil (se odzval) v odnosu do določenih silnic. Potemtakem so vzroki mojega odločanja natanko tam, kjer samo odločanje poteka, torej tudi V MENI!