Splet
je izjemna zadeva – omogoča ugotavljanje zapisovalcev, njih
mišljenjsko-čustvenih podob, zmožnosti. Obenem razkriva način delovanja
skupnosti, torej tista stanja, ki so povsem običajna, a za sleherno dejansko sobivanje
povsem nesprejemljiva.
Temo,
kateri namenjam današnji zapis, sem že obravnaval, a ji, kljub temu, posvetim
dodaten čas. Velikokrat sem namreč na spletu zasledil pozive raznih »(psiho)terapevtov«,
v stilu pridite-ozdravili-vas-bomo, celo takšne, ki ob nenadni ugotovitvi
sprostitve popoldanskega termina za »terapijo«, pozivajo NEZNANCE, naj se
zglasijo na odpravo njih težav. Nekako tako, kot če bi avtomehanik sporočal
dogovor-s-stranko-je-propadel-naj-kdorkoli-pripelje-svoje-vozilo…
Takšno
pozivanje občosti na »zdravljenje« (celo na eno samo »terapevtko« snidenje, »čudodelno«,
kakopak!) ni samo izkaz neodgovornosti teh, ki se s temi pozivi izkazujejo, pač
pa je predvsem izkaz njih BEBAVOSTI! Ti posamezniki namreč niti tega ne vedo, s
čem se ukvarjajo!
Kakopak,
pojasnim oz. vsaj poskusim.
Zastavim
s splošno medicino, konkretneje z boleznimi telesa, in na samem začetku
zapišem, da večina zdravnikov sama po sebi NI zmožna diagnosticiranja (
= opredelitve vrste bolezni, posledično načina zdravljenja)!
Na
srečo je doktrina dovolj napredovala, da je moč večino (znanih nam) bolezni
telesa zdraviti povsem obrtniško, tako, kot je mogoče na osnovi navodil
(recepta) skuhati neko jed.
Na
srečo medicina razpolaga s številnimi pripomočki, s katerimi zmore, na primer z
jemanjem vzorcev, s slikanjem… ugotoviti, denimo, prisotnost/odsotnost virusov
in bakterij… razmerje med bakterijami, ki so (kot pogoj našega obstoja!)
(ne)prisotne v organizmu, njih premajhno številčnost (ali celo odsotnost), ali njih številčno preobsežnost…
že obstoječe (mehanske) okvare posameznih organov oz. delov telesa.
Na
srečo se malodane sleherni zaveda tistega, kar ga, v fizičnem smislu, teži, pa
zmore z ugotovitvami lastnega fizičnega počutja (oz. z njegovim odstopanjem od
običajnosti) pomagati zdravniku pri ugotavljanju bolezni.
Potemtakem
je na področju fizičnega zdravja zadeva pripeljana dejansko malodane do
obrtniškega dela (razen tam, seveda, kjer se pojavijo neka nova, še neznana
obolenja!), pa zmore načeloma VSAKDO, ki uspešno zaključi študij medicine,
zdraviti. Čeprav, ponavljam, sam po sebi (v okviru svojih miselnih zmožnosti)
NI zmožen ugotoviti (vrste) bolezni!
Na
področju psihičnih okvar (obolelost = vsaka dolgotrajna okvarjenost) je zadeva
povsem drugačna, in krepko zahtevnejša! Čemu? Preprosto…
Najprej
– tisti večinski poznam-tega-in-tega je praviloma zgolj izkaz DOMNEVANEGA
poznavanja, temelječega na osebnem srečanju, predstavitvi, izmenjavi besed,
stisku rok… in nikakor ni dejansko poznavanje določene osebe!
Da
nekoga dejansko (s)poznaš, moraš imeti zmožnost dospevanja do miselno-čustvenih
značilnosti, do, če želiš, značajskih lastnosti… tega pa nagonska bitja NISO
zmožna! Nikdar, v nobenih okoliščinah!
Da
nekoga dejansko (s)poznaš, ga v bistvu sploh ne potrebuješ neposredno srečati,
ga videti, zadošča, da z njim komuniciraš, denimo prek spleta, telefona, pisem…
In, ter
z vso odgovornostjo: redki so, ki sami sebe poznajo, in redki so, ki zmorejo
druge (s)poznati! Pa ne samo radi tega, ker se ti drugi izkazujejo bodisi tako,
kot menijo, da od njih pričakuješ, bodisi se izkazujejo (v okviru nagonov)
impulzivno, nedosledno, okoliščinam primerno, pač pa, preprosto, zaradi že
omenjenega razloga: v kolikor želiš nekaj (nekoga) dejansko (s)poznati, moraš
biti zmožen razumskega delovanja, moraš prodreti pod kožo, pod površje, tja,
kjer obstaja očem (in ostalim čutilom) nevidno, v sfero, v kateri se nahajajo
vse naravne zakonitosti! S tako zmožnostjo NAČELOMA razpolagata (dobra) 2 %
celotne dvonoge-v-oblačila-odevajoče-se populacije, DEJANSKO pa s takšno
zmožnostjo razpolaga le nekaj PROMILOV taiste!
Velikokrat
sem že doživel konfrontacijo mnenj, in mi je sogovornik(ca) trdil(a), da ga(jo)
še zdaleč ne poznam, dočim sem sam vztrajal pri tem, da ga(jo) poznam krepko
bolje, kot on(a) pozna sebe… in se praviloma izkaže, da je moja trditev
pravilna.
Kaj to
pomeni? Da sem zmožen ugotavljati dejansko vsebino posameznikov, njih
značilnosti, zmožnosti? Da, tudi to, a, kar je pomembneje – to pomeni predvsem
to, da večina v svojem običajnem (torej uradno zdravem) stanju o sebi (kot
celoti) ne ve, kako bi šele (psihično) oboleli vedeli o sebi, o tem, da je »nekaj«
z njimi narobe?!
Potemtakem,
če nadaljujem, pri psihičnih obolenjih pacient ne zmore neposredno kaj prida
pomagati terapevtu! Ne more mu povedati o sami okvari (bolezni), po principu
kašljam-imam-povišano-temperaturo-to-stanje-se-me-drži-že-deset-dni… marsikdaj
mu ne more povedati niti tega, kaj naj bi bilo narobe z njim (psihična
obolelost namreč nastaja kar nekaj časa, spremembe v miselno-čustvenem
delovanju se počasi, neopazno dogajajo, tako neopazno, da se obolela oseba
nanje sproti privaja, se ji njena izkazovanja zdijo povsem samoumevna,
običajna, »normalna«, celo razložljiva in z razlago umestna, sprejemljiva,
potrebna!), pač pa lahko govori le o tistem, kar so neki drugi (iz okolja)
ugotavljali, da je z njim (pacientom) narobe, pri čemer – kdor se na obča
ugotavljanja in mnenja zanaša, ta nikoli ne bo dospel do dejanskih stanj!
Kakor
je na področju bolezni telesa malo tistih, ki so dejansko, sami po sebi, zmožni
diagnosticiranja, tako jih je na področju psihičnih okvarjenosti KREPKO MANJ!
Dobro,
obstajajo pripomočki, s katerimi je moč pomagati si pri opredeljevanju psihične
obolelosti, povzročene na temelju mehanskih okvar (porušenja biokemičnega
ravnovesja v možganih), vendar – absolutna večina psihičnih težav NE temelji na
tovrstnih okvarah, pač pa je posledica občega delovanja, delovanja skupnosti,
nagonske večine, njenega nerazumevanja dejanskih stanj, njenih (povsem
zgrešenih, z dejstvi neutemeljenih) »znanj« in prepričanj… in večina teh, ki se
ukvarjajo, vsaj bojda, s terapevtskim delom, je rasla v natanko istem,
nagonskem okolju, pa je tudi sama bodisi psihično okvarjena (tisti posamezniki,
ki so razumsko zasnovani), bodisi je nagonske zasnove, NErazumska ter zgolj (in
DOMNEVNO) v zdravljenje psihičnih obolenj PRIUČENA (natanko tako, kot so
priučeni zdravniki-telesa, na temelju »receptov« oz. navodil, povsem
obrtniško)!
Čemu ne
zmorem, kar tako, »s ceste«, sprejeti v zdravljenje, in, še več, čemu ne morem
nekemu neznancu obljubiti ozdravelosti, kaj šele zagotavljati mu, da mu bom v
okviru enega samega terapevtskega srečanja odpravil okvaro? Preprosto…
Najprej,
o tem neznancu NIČESAR ne vem, kako bi šele vedel o njegovem bolezenskem
stanju? Tudi če mi pripoveduje o svojem počutju, mi podaja izključno svoje
subjektivne, zvečine napačne, ugotovitve, predvsem pa mi govori o POSLEDICAH
svoje obolelosti (o tem, kako se le-ta izkazuje), dočim do njenih vzrokov NE
dospeva!
Lahko
sicer domneva (meni), da je bila mama-grda, ali ata, a kaj, ko »grdost« nekoga
NI vzrok tvoje obolelosti! Psihične bolezni niso virusnega/bakterijskega
izvora, da bi se prenašale s stikom, da bi jih od nekoga drugega dobil, vzroki
zanje so VEDNO v oboleli osebi! VEDNO!
Ko bi
bila grda-mama razlog neke obolelosti, potem bi terapevt moral to mamo obravnavati,
jo naučiti biti-lep(š)a, ali poravnati stroške »lepotnega kirurga«, obenem pa –
ta grda-mama(ata) je lahko že dolgo pokojna(en), mrtvih pa, kolikor mi je
znano, in zaenkrat, ni moč obravnavati, jih spreminjati…
Pomeni,
da moram tega neznanca najprej (s)poznati, bolje: spoznati moram stanja, s
katerimi se izkazuje. In ker so ta stanja (oz. njih izkazovanja) brezpogojno
odvisna od konkretnih okoliščin, v katerih se obolela oseba znajde, mi je ena
sama terapevtska ura za to spoznavanje krepko premalo! V določenih primerih
EKIPA (dejanskih) strokovnjakov ugotavlja tudi mesec dni, in dlje, preden si
upa zapisati diagnozo! Pravilno postavljena diagnoza pa je edina (pravilna) pot
za dejansko zdravljenje oz. ozdravitev (v kolikor je le-ta možna, seveda, kajti
pri nagonskih ni moč vzpostaviti razumskega delovanja, potemtakem jih je moč
zgolj predresirati iz nepravilnega-izkazovanja v pravilno). In v tej uri
marsikdaj niti do tega ne bom dospel, da se bom prepričal o naravni
zasnovanosti (večinska nagonska, posamična razumska) obolele osebe, kaj šele do
tega, da bi se odločil o tem, ali bom to osebo sprejel v zdravljenje (sam se,
denimo, s predresiranjem NE ukvarjam, pomeni, da nagonsko zasnovanim
posameznikom ne nudim o/zdravljenja, nečesa, kar dejansko sploh ni možno…
pomisli na mrgoleče ne-pijem-sem-zdravljen-alkoholik, pomisli na to, kako bi
lahko trdil o tem, da si zdravljen, ko bi se leta in leta pečal z zagnojeno
rano, ki se noče in noče pozdraviti, zaceliti, medtem ko bi ti zdravnik obdobno
taisto rano le očistil, in ti zamenjal povoj!).
Ker so
si mnoge psihične bolezni med seboj izjemno podobne (po izkazovanju), sem
prepričan, da je mnenje enega samega ugotavljajočega terapevta krepko premalo,
da bi ga bilo moč, brezpogojno, šteti za verodostojno! Pomeni, da niso zaman
specialistične ustanove, v katerih ugotavljajo vzroke (vrsto) obolenj. Pomeni,
da, če želim biti odgovoren tako do obolele osebe, kakor do sebe, in do
dejavnosti, katero opravljam, NE SMEM nikogar začeti zdraviti, preden NE vem o
tem, katera bolezen ga daje! Kaj šele, da bi se lotil tega, kar počno VSI »terapevti«,
da bi pristopil k predresuri (najbolj znan, pri nas, primer takšnega »zdravljenja«
je dr. Rugelj, in njegovi dosmrtni ne-pijem-sem-zdravljen-alkoholik), s katero
bi uspel le izkazovanja (posledice bolezni) predrugačiti, dočim bi sama bolezen
ostala natanko tam, kjer je bila tudi poprej, v oboleli osebi, v njeni psihi! Na
tak način lahko namreč povzročim veliko gorje, lahko, na primer, ustvarim
nekega brejvika, ki se bo ne-vem-koliko-časa izkazoval družbeno sprejemljivo,
ko pa mu bo »počil film«, takrat se bodo pa vsi čudili češ
kako-je-to-mogoče-ko-pa-je-bil-povsem-normalen!?
Ker je
DEJANSKO (o)zdravljenje možno izključno ob sodelovanju pacienta… ker je za
dejansko (o)zdravljenje potreben velik napor, tako s strani pacienta (težko se
je soočati z odpravljanjem prepričanj, na katerih temeljiš, ki so postala tvoje
živetveno vodilo, in ki ti, kot napačna, psihično obolelost povzročajo!), kakor
tudi s strani terapevta (praviloma in dobršen del terapije je iz obolele osebe
potrebno malone »vleči« besede, njeno sodelovanje… obenem pa, vsaj sam tako
počnem, so rane že same po sebi dovolj boleče, pacientu, pa je zanj bolje, če
vzroke obolelosti po/iščeš »po ovinkih«, da skozi kolikor toliko sproščen, za
bolnika čimbolj neoseben pogovor dospeš do izhodiščnih stanj, iz katerih boš
potem terapijo izvajal… obenem pa – kakor nismo vsi enako dovzetni za penicilin,
in so določeni nanj celo alergični, tako je tudi pri psihičnih boleznih, še
bolj, potrebno ugotoviti pristop, način dela, ki bo oboleli osebi najbolj
sprejemljiv, ki obstaja za »njeno kožo«… obenem pa – če nekoga sprejmem v
zdravljenje, potem ga bom tudi dejansko ozdravil, potem bom tej osebi redno, če
se le da VSAKODNEVNO posvetil svoj čas, če je moč tudi po osem, deset ali več
ur dnevno, ob čemer bom izjemno zadovoljen, v kolikor mi bo po dveh, morda treh
mesecih uspelo doseči izboljšavo, kajti – terapija terja pacientovo /miselno/
sodelovanje, pacientu moraš postavljati naloge, miselne probleme, moraš ga
popeljati do tega, da jih SAM /s tvojo pomočjo, pod tvojim nadzorom, s tvojim
usmerjanjem, seveda/ razrešuje – če želiš, da boš dejansko ozdravil, če želiš,
da ta oseba postane miselno/ravnanjsko SUVERENA, zmožna tako odločati se, kakor
tudi nositi odgovornost za svoje odločitve in izhajajoča ravnanja!).
Ne, NE
nasedaj raznim oglaševalcem in oglasom, NE nasedaj praznim obljubam, NE nasedaj
tistim, ki ti s presajevanjem-lončnic, s tekom-v-naravi, z gibalnimi-vajami…
zagotavljajo psihično zdravost, pač pa – v kolikor se zavedaš, da s teboj ni
vse v redu, v kolikor so te v to prepričali neki drugi, daj, stopi najprej do
ustreznih izvedencev (v Ljubljani jih najdeš, denimo, v EKI-ju, Enota za krizne
intervencije, ali v psihiatrični bolnišnici Polje), naj oni ugotovijo kaj (če
sploh) je s teboj narobe, naj ti, po možnosti, tudi priporočijo lečečega specialista,
ali vsaj specialista, ki bo bdel nad tvojim stanjem kot nadzorni zdravnik (in
ti bo ponudil seznam dejansko usposobljenih, s praktičnim delom izkazanih
terapevtov)… nikar se ne odzovi na oglas, ki ga najdeš (na spletu, v časopisu,
kjerkoli)! Psiha ni zob, zaznamovan s kariesom, da bi jo lahko zaupal
slehernemu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar