Iz
globine, pod nebesa, prek ovir prodira,
spodkopava,
in odnaša, raste, in umira,
ko
premine, vedno znova, se v krogu vrača,
kakor
ptica poletela, kot plazeča kača…
Zdaj
počasi, in potiho, kot bi se tajila,
drugič
divje, silovito, da bi vse razbila,
vselej
pa tako, kot hoče, vselej kot ji prija,
struge
svoje vkopava, in jih v dan zavija…
Teče,
rada teče, ne okleva,
se mudi
ji v daljave,
in
spreminja, kar uspeva
priti
ji v dlani goltave,
ko
razdira, ko odnaša,
kadar
napoji in hrani,
prav
nikoli ne povpraša,
stežka
se je kdo ubrani…
Ni komentarjev:
Objavite komentar