Voda

Iz globine, pod nebesa, prek ovir prodira,

spodkopava, in odnaša, raste, in umira,

ko premine, vedno znova, se v krogu vrača,

kakor ptica poletela, kot plazeča kača…

Zdaj počasi, in potiho, kot bi se tajila,

drugič divje, silovito, da bi vse razbila,

vselej pa tako, kot hoče, vselej kot ji prija,

struge svoje vkopava, in jih v dan zavija…

Teče, rada teče, ne okleva,

se mudi ji v daljave,

in spreminja, kar uspeva

priti ji v dlani goltave,

ko razdira, ko odnaša,

kadar napoji in hrani,

prav nikoli ne povpraša,

stežka se je kdo ubrani…