Naslovna
trditev, katero sem ničkolikokrat slišal, in se tudi pogovarjal, o njej, pa…
Bom kar
v podobi pogovora prikazal, kako je konkretno prepričanje NAPAČNO, in kako ta,
ki ga izgovarja – sploh NE VE o čem govori!
Naj bo
sogovornik, ta, ki trditev izkazuje, NN, jaz bom pa kar J…
NN: Vse
je treba imeti rad!
J: Res?
Zakaj pa?
NN: Ker
je le takrat, ko imaš vse rad, svet dober.
J: Aha.
Dobro. Pa ti, imaš vse rad?
NN: Ja,
imam.
J: Tudi
razne nasilneže, pa morilce?
NN: No,
teh pa ne maram.
J: Kaj
pa tatove?
NN: Ne,
ne maram tatov.
J: Pa
te politike, ki nam sproti zaseravajo?
NN:
Tudi njih ne maram.
J: Pa…
imaš rad lažnivce?
NN: Ne.
J: Kaj
pa tiste, pri katerih nikoli ne veš, kakšni se bodo pokazali?
NN:
Tudi takih ne maram.
J:
Ampak, veš… če malček razmislim, potem sva prišla, skupaj, od tvojega
VSE-je-treba-imeti-rad do tega, da sva ugotovila, da ti, zares, v bistvu –
NIKOGAR ne maraš! Razen sebe, seveda, ker… Ker se ne zavedaš, da si le neznaten
delček teh »vseh«!
P.S.
Lahko bi, namesto tega imeti-rad, uporabil besedo spoštovati, ali priznavati,
sprejemati…
In še
en pripis:
Ne,
Svet nikoli NE bo dober, če boš imel VSE rad, pač pa bo dober SAMO TAKRAT,
kadar boš iz njega zbrisal vse tiste, ki ne izpolnjujejo potrebnih pogojev za
to, da bi jih lahko imelo razumsko, etično bitje rado!
Ni komentarjev:
Objavite komentar