Do odvitja…

Vse se vije, da odvije

neke zgodbe svoje v čas,

zdaj potiho, zdaj vpije,

sproti pa odnaša nas…

 

Vsak vihar se, enkrat, stiša,

ujma mu izpije moč,

kdaj se vrne moja Miša,

da bo spet kakor nekoč?!

 

Tudi voda kdaj zastane,

da zadiha, se zbistri,

moji Miši nasmejane

znova pridejo poti…

 

Ni požara, da bi večno

le v pustošenje gorel,

znova nasmejano, srečno

Mišo rad bi doživel!

 

Vse se vije, in odvija,

se vznemiri in sprosti,

čas neslane šale zbija

ko obeta in – puhti…