Ob nekem »rojstnem dnevu«

Še malo, pa bom star – PREVEČ…

Da znova bi začenjal.

Da bi navade menjal.

Da bi poslal vse prejšnje preč.

Preveč, krepko preveč!

 

In – tudi, ko bi znal…

Čemu bi sploh poskušal,

čemu bi svet poslušal,

pa da drugačen bi postal?!

Vzravnan sem vselej stal!

 

Ja, res je, zguba prava,

po vseh merilih znanih,

povprek in vzdolž sejanih,

konstantna mi zabava,

ko smola obletava…

 

Pač, nisem bistre glave.

Ne znam amebovati,

na prvo sebe dati,

le rinem v težave…

Pa še duše sanjave!

 

Prestar, od nekdaj že!

Ni v gneči me iskati,

ničesar nimam dati

za lačne vse želje…

Le zlomljeno srce.

 

Zato, prosim, nikar,

naj mi »na mnoga leta«

ne bo niti začeta,

ker… res, preveč sem star…

Za ta svet, svet utvar!