Ne vem,
ničesar več ne vem…
So
možnosti mi znane,
a zlahka
se zlagane
izkažejo
zatem.
Ne vem,
ničesar več ne vem!
A vem,
kaj sem živel!
Bilo je
čudovito,
iskreno,
silovito,
je dan
za dnevom pel.
Ja,
vem, kaj sem živel!
Zdaj
čakam, če se, spet,
bo sreča
prismejala
in v
pravljico me dala,
za
nekaj mirnih let…
Ja,
vsaj za nekaj let.
Čeprav…
krute resnice
grozečega
trpljenja
sesutega
življenja
so mi
stemnile lice…
Pregnale
v temo ptice.
Ničesar
več ne vem!
Odprte
vse poti,
le to
vem, da beži,
prav
kruto čas očem.
Dokler,
pač, zreti smem…
Ni komentarjev:
Objavite komentar