Ničesar več ne vem

Ne vem, ničesar več ne vem…

So možnosti mi znane,

a zlahka se zlagane

izkažejo zatem.

Ne vem, ničesar več ne vem!

 

A vem, kaj sem živel!

Bilo je čudovito,

iskreno, silovito,

je dan za dnevom pel.

Ja, vem, kaj sem živel!

 

Zdaj čakam, če se, spet,

bo sreča prismejala

in v pravljico me dala,

za nekaj mirnih let…

Ja, vsaj za nekaj let.

 

Čeprav… krute resnice

grozečega trpljenja

sesutega življenja

so mi stemnile lice…

Pregnale v temo ptice.

 

Ničesar več ne vem!

Odprte vse poti,

le to vem, da beži,

prav kruto čas očem.

Dokler, pač, zreti smem…