Izvrzi me, do kraja

Izvrzi me, do kraja,

do kraja, in še dlje,

čemu še kaj ostaja,

ko pa si že zavrgla me?!

 

Izvrzi me, izcedi,

do dna neke praznine,

moči pri tem ne štedi,

naj ti napor prej mine!

 

Le kaj ti preprečuje,

na en-dve-tri, za šalo,

ali preveč kljubuje,

kar znotraj je ostalo?!

 

Izvrzi me, med smetje,

in splakni z morjem vode,

dospeš, smejoč, v cvetje,

do polnih pljuč svobode!

 

Že itak ti je dana,

in grabiš jo docela,

čemu bi zadržana

ob meni ti trpela?!

 

Izvrzi me, stisni močno,

zadržkov ne imej,

saj itak je bilo grdo

vse, kar bilo je prej…

 

Ob tem, povsem na kratko:

ko mene izcediš,

ne bo v »svobodi« sladko,

ker – sebe zatajiš!

 

Čeprav… ah, Miš, moj Miš!