Jaz, zakotnik

Jaz, zakotnik, iz zakotja,

sred' ničesar, sred' brezpotja,

zrla sva nek dom, tu, svoj…

Zdaj zakotnik, sam s seboj!

 

Vse bilo je prej svetleče,

in smejoče, hrepeneče,

sad hotenja, sad garanja…

Zdaj zakotnik, sredi sranja!

 

Sta dva zvesta psa pri hiši,

mačka, ki ne žreta miši,

se v večer tišina sliši…

Zdaj zakotnik, v uh me piši!

 

Je zakotje, a odprto,

sonce ves dan v breg zazrto,

kar počnem, ne vem čemu…

Zdaj zakotnik, in vpet tu!

 

Upi, sanje – vse po gobe,

kaže, bil sem zgolj narobe,

je zakotja stvar pereča:

ni zakotnik prava sreča!