Če še
kdaj podam se, spet,
vleči do
življenja,
naj do
konca bom preklet,
in moj čas
naj jenja!
Vrednega
ni za oči,
za moje
živetje,
le čemu
nekdo spet bi
me
metal v smetje?!
Raje
zase bom skrbel,
če mi
je še biti,
že preveč
sem dogorel,
šel se
razdeliti…
Nisem
nek predpražnik zgolj,
da se
obme briše,
vse
življenje je dovolj,
zdaj pa
– nema više!
Vem,
dejati je lahko,
drugo narediti,
vselej
mi je prehudo
bedo
zaobiti…
Pa si
bom oklep nadel,
se pod
njim šel skriti,
prav
nihče ne bo več smel
v dušo
mojo priti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar