Smešno…

V bistvu je smešno. Vse do trpljenja!

Smešno, grenko, da poraja solze.

Senca, ki spremlja vso pot mi življenja,

vselej je zvesta, drugam sploh ne gre…

 

Bolj kot se trudim dobro dajati,

bolj me po glavi, bolj zagreni,

bolj mi je dano do konca spoznati

to, kar je vredno, in tisto, kar ni!

 

Nož je v hrbtu, in pljunek čez lice,

kakšna radost, kdo je ne bi spoznal,

padle, že davno, so v duši mi ptice,

nekdaj pa z njimi do sonca sem znal…

 

Smešno, prav smešno, sanje so zmota,

kaj bi iskrenost, če v blatu konča,

moj rad-imam pod nogami se mota,

kdor le utegne, ga rad potepta!

 

Smešno, do kletvic, ruši, razdira,

ni več greniti, je grenko do dna,

tam, kjer sebičnost je česta manira,

tam rad-imam moj prav nič ne velja!

 

Kaj le bi tožil, kdo sploh posluša,

komu, hudiča, za druge je mar,

tava v brezdušnem zaman redka duša,

tava, dokler ne odtava v vnemar.