Predolgo…

Že dolgo ni od Nje glasu, predolgo je boleče,

morda ne ve, da krvavim, vsak hipec, kar je ni,

morda ne ve, da se, brez Nje, mi čas v prazno vleče,

morda ne ve, da se, brez Nje, mi sploh več ne živi…

 

Že dolgo čakam Njen pogled, dajal je duši krila,

nikjer enakega mu ni, in Njej enake ne,

ne ve, da me s pogledom je, za vselej, uročila,

in ta urok brez Nje oči je krut, nenehno žge…

 

Že dolgo čakam Njen objem, spomin mi solze lije,

morda ne ve, da jaz v njem sem smel se prerodit,

da Ona me, mehko, toplo, v pravljico ovije,

brez Nje pa pravljic ni, nič več, še sonca noče bit…

 

Kaj dal bi za vsak Njen poljub, srce v nebo poganja,

kako lepo se je razlil, bila je vsa v njem,

vsak dan obuja ga, in vsaka noč o njem mi sanja,

daljava je neskončna in povsem zaman v njo zrem…