Že
dolgo ni od Nje glasu, predolgo je boleče,
morda ne
ve, da krvavim, vsak hipec, kar je ni,
morda
ne ve, da se, brez Nje, mi čas v prazno vleče,
morda
ne ve, da se, brez Nje, mi sploh več ne živi…
Že
dolgo čakam Njen pogled, dajal je duši krila,
nikjer enakega
mu ni, in Njej enake ne,
ne ve,
da me s pogledom je, za vselej, uročila,
in ta
urok brez Nje oči je krut, nenehno žge…
Že
dolgo čakam Njen objem, spomin mi solze lije,
morda ne
ve, da jaz v njem sem smel se prerodit,
da Ona
me, mehko, toplo, v pravljico ovije,
brez
Nje pa pravljic ni, nič več, še sonca noče bit…
Kaj dal
bi za vsak Njen poljub, srce v nebo poganja,
kako lepo
se je razlil, bila je vsa v njem,
vsak
dan obuja ga, in vsaka noč o njem mi sanja,
daljava
je neskončna in povsem zaman v njo zrem…
Ni komentarjev:
Objavite komentar