Prvo srečanje

Razprli z neba so se prav vsi oblaki,

da v sinjem se je razodelo,

hiteli v iskanju obeh so koraki,

krog hiše se vse je vrtelo…

Ko, prek telefona, »kjer zdaj si, ostani«,

češ da bo le ona iskala,

so vlekli trenutki se v srečanje dani,

ko sva se, s pogledi, zaznala!

In je poletela, prek trate, ograde,

oči so ji v sreči iskrile,

mi najprej na lice poljub, vsako, pade,

potem so se ustnice zlile…

Sva znala sto metrov vso večnost hoditi,

ko sva se na kavo podala,

na nekaj korakov v objemu čutiti,

kar drug sva v drugem spoznala…

 

Prekrasen bil svet je, lovila sva sanje,

kot vselej za tem, skupaj srečna,

a, žal, se med naju vrinil nek dan je,

povedal, da sreča ni večna…

Še vedno drug v drugem, narazen, trpeče,

oba naju trga, in reže,

v solzah zdaj, obema, vsak dan se razvleče,

v spominu prav nič ne odleže…