Razprli
z neba so se prav vsi oblaki,
da v
sinjem se je razodelo,
hiteli
v iskanju obeh so koraki,
krog
hiše se vse je vrtelo…
Ko,
prek telefona, »kjer zdaj si, ostani«,
češ da
bo le ona iskala,
so
vlekli trenutki se v srečanje dani,
ko sva
se, s pogledi, zaznala!
In je
poletela, prek trate, ograde,
oči so
ji v sreči iskrile,
mi najprej
na lice poljub, vsako, pade,
potem
so se ustnice zlile…
Sva
znala sto metrov vso večnost hoditi,
ko sva
se na kavo podala,
na
nekaj korakov v objemu čutiti,
kar
drug sva v drugem spoznala…
Prekrasen
bil svet je, lovila sva sanje,
kot vselej
za tem, skupaj srečna,
a, žal,
se med naju vrinil nek dan je,
povedal,
da sreča ni večna…
Še
vedno drug v drugem, narazen, trpeče,
oba naju
trga, in reže,
v
solzah zdaj, obema, vsak dan se razvleče,
v
spominu prav nič ne odleže…
Ni komentarjev:
Objavite komentar