Pridi, Miš moj!

Vem, nihče te nič ne vpraša,

so te kar odnesli stran,

žalost trga, in spodnaša,

pridi spet na plan!

Druge ni, kot se boriti,

za življenje, za nebo,

ti zgolj zmoreš razjasniti

dušo mi, srce, oko!

Te želim, in potrebujem,

da sploh zmorem sebi bit,

in, da tebi se darujem,

se ne smeš pustit!

Daj že, terierja zbudi,

da pokazal bo zobe,

nič predaje, se potrudi,

če vztrajaš, potlej gre!

Te pogrešam koprneče,

dan za dnem je nemogoč,

manjka najine mi sreče,

in poljub tvoj vroč!

Lačen tvoje sem topline,

kaj bi dal za tvoj objem,

mi brez želje dan ne mine,

da bi bil v njem!

Se za hip ne smeš predati,

mlati, grizi, kakor znaš,

dolgo mi je že čakati

da mi sebe daš!