V petek
zjutraj sem ju šel iskati. Malčica je že bila prehlajena, a ni kazalo, da bi
bilo karkoli drugega, kot nek, običajen, prehlad. Še vedno nezaustavljiva,
pravi vražiček, katerega imaš pod nadzorom samo takrat, kadar želi biti v
naročju, in takrat, kadar sedi na poganjalčku, da jo prevažaš gori doli, in pa,
seveda, takrat, kadar je pred njo neka jed, katero ima rada, in je lačna… v
vseh ostalih primerih pa – teci za njo, ker ji gredo same »pametne« po glavi.
In to niti ne bi bilo hudo, naj raziskuje, naj ugotavlja, ko je ne bi najbolj
mikale prav tiste stvari, ki ji utegnejo škodovati – vtičnice, štedilnik, cesta…
Že od
nekdaj ji pravim, da je moja destruktiva. Kock, denimo, ne mara zlagati, iz
njih graditi, ne, uživa, kadar podira, in podre. Jemlje stvari, in to počne,
najraje, zato, da jih zatem, zvečine kar prek ramena, meče po tleh, ob svojem »bam«…
Bila je
razposajena, nasmejana, aktivna, kot bi bila iz živega srebra, povsod jo je
bilo dovolj, in nenehno je bilo potrebno tekati za njo. Prav, ne škoduje
nabiranju kondicije, ampak – vročina se ni dala, rasla je, pa sem ju že včeraj,
v zgodnjem popoldnevu, peljal nazaj. In bo že danes, enkrat v dopoldnevu,
zdravnica prišla, da vidi, če ni neka viroza obiskala najinega vražička…
Veselil
sem se celega konca tedna, a se je le-ta, kruto, končal krepko prej, in
prehitro. Zlasti, ker – tudi, ko bi smel ostati cel, pa da bi nam bili trije
dnevi dani v skupno preživetje, tudi v takšnem primeru bi bilo premalo, bi
prehitro minilo…
Sta
moji Sonce in Sonček. Kadar mi sijeta, da ju smem gledati, da smem njune žarke
čutiti, vse do dna tistega, kar je v meni, takrat…
Ja,
daleč sta, krepko predaleč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar