Svetiš v spomine

Spet neko jutro, ki v dnevu izginja,

bojda v nasmehu sije z neba,

v meni ničesar, za ščep, ne spreminja,

ni do nasmeha mi, kar si odšla…

Spet nek nov dan, ki se nudi, in daje,

bojda se v takšnem lepo preživi,

meni vsega ni, kar čutim najraje,

tvojih globokih, iskrivih oči…

 

Na mojem nebu svetiš v spomine,

da zabolijo, kot nož, vse do dna,

hipec ne neha, kanček ne mine,

se mi drugače, brez tebe, ne zna…

V meni doma si, da hraniš, in greješ,

da se mi hoče, se mi sploh živi,

v meni pojoča, in v meni se smeješ,

a kaj, ko tukaj, ob meni, te ni…

 

Spet neko jutro, kot vsa ostala,

se mi rojeva zato, da ga ni,

ti si življenje v meni prižgala,

zdaj pa, brez tebe, se vse bolj gasi…

Spet nek nov dan, kot premnogi, le dan je,

pride, da mine, da seže v noč,

so izpuhtele, brez tebe, mi sanje,

zlahka budila si ti jih, nekoč…

 

Na mojem nebu si ti, da mi siješ,

da me poganjaš, da dihati smem,

da me v toplino, v sebe oviješ,

zdaj le v spominu, predaleč očem…

Si v mojem dnevu, in v noči, in v dihu,

v slednjem trenutku, brez tebe ne znam,

a kaj, objeti te smem le v stihu,

nič sem brez tebe, preklet, vražje sam…