Globoko nekje…

Ne vem, če veš, če znaš do tja,

kjer, v globinah, greje,

nenehno meni si bila,

svetleče, najtopleje…

Morda, ne vem, z daljave glas

ti hoče govoriti,

o tem, da bil, nekoč, je čas,

z menoj si znala biti…

 

Z menoj do sebe segla si,

z menoj si poletela,

z menoj žarele so oči,

ko si ljubiti smela…

Z menoj hitela si dajat,

iz mene se pojila,

z menoj šla zvezde v noč prižgat,

in dneve pozlatila…

 

Ne vem, morda je pretežko,

dospeti ti v daljave,

kjer v tebi še živi toplo

in so oči sanjave…

Ne vem, čeprav moj glas dospe,

do tja, kjer me ostaja,

da v tebi Lepo se upre,

temu, kar se dogaja…

 

Z menoj bila zares si ti,

spontano, silovito,

z menoj, in zame, znala si

do duše dna razkrito…

Bila sva skupaj en utrip,

en dih, in ena sreča,

bila sva, da prav vsak nov hip

za naju enost veča…