Ne vem,
če veš, če znaš do tja,
kjer, v
globinah, greje,
nenehno
meni si bila,
svetleče,
najtopleje…
Morda,
ne vem, z daljave glas
ti hoče
govoriti,
o tem,
da bil, nekoč, je čas,
z menoj
si znala biti…
Z menoj
do sebe segla si,
z menoj
si poletela,
z menoj
žarele so oči,
ko si
ljubiti smela…
Z menoj
hitela si dajat,
iz mene
se pojila,
z menoj
šla zvezde v noč prižgat,
in
dneve pozlatila…
Ne vem,
morda je pretežko,
dospeti
ti v daljave,
kjer v
tebi še živi toplo
in so
oči sanjave…
Ne vem,
čeprav moj glas dospe,
do tja,
kjer me ostaja,
da v
tebi Lepo se upre,
temu,
kar se dogaja…
Z menoj
bila zares si ti,
spontano,
silovito,
z
menoj, in zame, znala si
do duše
dna razkrito…
Bila
sva skupaj en utrip,
en dih,
in ena sreča,
bila
sva, da prav vsak nov hip
za naju
enost veča…
Ni komentarjev:
Objavite komentar