Vedno boš moja

Vedno bom tvoja, tebi, in zate,

dokler čutiti me znal boš, hotel,

preko kamenja, neba sinje trate,

ni ga, ki nama bi srečo vzel,

ni je moči, ni strašanske te sile,

ki bi izpila to najino moč…

zdaj pa besede so zven izgubile,

nič več, kot nama bilo je nekoč.

 

Vem, svojo dušo v besede si dala,

bil sem ti sreča, bil sem tvoj svet,

ti pa si meni vesolje postala,

s tabo, še vedno, povsem sem prežet,

in prav nikdar mi bilo ni slutiti,

da prav vsemu zmore priti nek kraj,

da zmore sreča se v žalost razbiti,

in da zna v pekel umreti nek raj…

 

Vendar – še nisem prenehal verjeti,

da izpuhtelo je, kar je bilo,

že res, da zdaj, nič ne greje, ne sveti,

leglo je nekam, v trdo temo…

Up še me greje, naprej me še vodi,

da bo, kot smelo je biti, nekoč,

še je, v tebi, vse, kar k meni sodi,

pridem ti v dušo, v oči tvoje zroč…