Vedno
bom tvoja, tebi, in zate,
dokler čutiti
me znal boš, hotel,
preko
kamenja, neba sinje trate,
ni ga,
ki nama bi srečo vzel,
ni je
moči, ni strašanske te sile,
ki bi
izpila to najino moč…
zdaj pa
besede so zven izgubile,
nič
več, kot nama bilo je nekoč.
Vem,
svojo dušo v besede si dala,
bil sem
ti sreča, bil sem tvoj svet,
ti pa
si meni vesolje postala,
s tabo,
še vedno, povsem sem prežet,
in prav
nikdar mi bilo ni slutiti,
da prav
vsemu zmore priti nek kraj,
da
zmore sreča se v žalost razbiti,
in da
zna v pekel umreti nek raj…
Vendar –
še nisem prenehal verjeti,
da izpuhtelo
je, kar je bilo,
že res,
da zdaj, nič ne greje, ne sveti,
leglo
je nekam, v trdo temo…
Up še
me greje, naprej me še vodi,
da bo,
kot smelo je biti, nekoč,
še je,
v tebi, vse, kar k meni sodi,
pridem
ti v dušo, v oči tvoje zroč…
Ni komentarjev:
Objavite komentar