Do
kdaj, v trenutek, vsak, boli,
vprašanje,
ko zareže,
kot da
doslej dovolj že ni,
dovolj
že ne pekli,
so
poleg mnogih, starih ran,
potrebne
nove, sveže,
da neka
sila izživi
si
željo do krvi…
Do kdaj
tako, ni nič lepo,
ni dano
ji topliti,
temni
oko, temni nebo,
in
želje neke mro,
mar res
ne more priti dan,
ki
zmore veseliti,
da
zgolj v hlad, in v temo
koraki
vsi gredo…
Do kdaj
bo čas, da le kazi,
srca da
ne sprašuje,
da se
brezčutno vse mu zdi,
ubiti
vse preti,
mar ves
nekoč je bil zaman,
ker
dušno mu je tuje,
do kdaj
tako, da le boli,
ker
tebe meni ni…
Ni komentarjev:
Objavite komentar