Na moji
duši, na mojem srcu, na mojem vsem življenju,
zapisano,
na drobno, je »Ne teptaj me, prosim«,
že res,
da vešč sem marsičesa, da se dam trpljenju,
zato,
ker vse, kar sploh imam, nekje v sebi nosim…
In to,
kar nosim, to imam, da drugim zmorem dati,
da greje
jih, da lajša jim, da dneve jim svetli,
zato,
če možno je, se ve, ne tega poteptati,
ker ne
želim, da mi umre, za vselej izpuhti…
In tebi
sem v neštetost dal, da hraniš, da varuješ,
da sebi
lepšaš svojo pot, da v meni najdeš moč,
da sebi
nek svoj boljši čas iz mene zbujaš, snuješ,
da si
pričaraš sončen dan, da čutiš zvezdno noč…
Zato
nikar, če ti je mar, naj te korak ne vodi,
prav vse
do tja, kjer potepta, se mene, vse v nič,
ker ni
ga, ki na svetu tem, s teboj bolj vdano hodi,
ki bi
do tebi dobrega bil boljši ti vodič…
Vse,
kar sem dal, ne bom vzel, tega sploh ne počenjam,
edino je,
lahko umre, lahko ga ti zatreš,
in kar
umre, s tem košček manj še sam obstati jenjam,
in bolj
kot jenjam, manj me bo, ko spet iskat me greš…
Na moji
duši, na mojem srcu, na mojem vsem življenju,
zapisano,
na drobno, je »Ne teptaj me, prosim«,
že itak
čas odnaša vse, kar dano je hotenju,
že itak
čas sam poskrbi, da v nič se z njim raztrosim…
Ni komentarjev:
Objavite komentar