Tako je (bilo)

Tako je bilo, in, upam, spet bo,

pripela si sonce na moje nebo,

in jaz sem te smel v nasmehe odet,

drug drugemu eno, drug drugemu svet…

 

Položil, nekoč, sem ti tja, pred nogé,

prav vse, kar premorem, zgolj dušo, srce,

pobrala si s tal, pohitela objet,

ponesla ju v sebe, da tam zmoreš gret…

 

Vem, še me imaš, z menoj le živiš,

z menoj se še jočeš, z menoj se boriš,

in jaz še sem tu, za naju trpim,

si upe prižigam, s teboj spet želim…

 

Greni prav vsak dan, kaj dan, prav vsak dih,

ni tvojih oči mi, da tonil bi v njih,

kar vidim želi mi izpiti moči,

pogledu težko je, in rado boli…

 

Ni prav nič lahko, brez tebe ne znam,

v tebi srce, svojo dušo imam,

brez njiju iz dneva v dan le pekli,

brez njiju ne zmorem, brez njiju me ni…