Ko sila zastavi…

Ko vidiš sovraga, ko ves se razkrije,

ko zmoreš zazreti se mu v oči,

že najdeš način, da vse bolj šibko bije,

dokler mu, na koncu, spuhtijo moči…

 

Ga zmoreš voditi napake storiti,

in z vsako napako ga manj še stoji,

pa samega sebe zna razorožiti,

korak mu zastane, naprej ni poti…

 

A kadar se sila grozljiva napoti,

da ruši, da vse pred seboj potepta,

dokler se, na koncu, še sebe ne loti,

ker drugega kot razdejati ne zna…

 

Ko sila zastavi, ker ji je moreče

vse tisto, kar iskre v očeh obudi,

pa v temo, v praznino, v hlad nek svoj vleče,

se skriva, v roké se ujet ne pusti…

 

Že res, tudi ona se enkrat izpoje,

bolj malo ostane, bolj malo pusti,

in manj kot tega je, bolj pride na svoje,

saj njena je želja, da ne preživi…

 

Le eno je, kar se ji zmore upreti,

da vsaj ublaži, vsaj za silo zavre,

to tisto je, kar v globinah zna greti,

kar v duši trpi, in v srcu kar žge…

 

Ni v glavi, da zmogla poti bi izbrati,

da vedela bi, kaj je prav, in kaj ni,

da zmogla čutenje bi lastno prebrati,

je sila premočna, le v temo tišči…

 

A kljub temu šine, iz neke globine,

vse tisto, kar sili živeti ne sme,

močnejše kot je, težje v ječi premine,

močnejše kot je, bolj boriti se gre…

 

Vem, se zoperstavlja, kako se bojuje,

za pikico lažje mi s peklom pekli,

vem, daleč je stran, in vem, še kako tu je,

čeprav se ji sila razkrit ne pusti…

 

Pa s samim seboj se nenehno bojujem,

in včasih me hoče v obup, v nemoč,

a zberem moči, da naprej nasprotujem,

za pravljičen najin, prekrasen nekoč…