Ne teptaj me, prosim!

Na moji duši, na mojem srcu, na mojem vsem življenju,

zapisano, na drobno, je »Ne teptaj me, prosim«,

že res, da vešč sem marsičesa, da se dam trpljenju,

zato, ker vse, kar sploh imam, nekje v sebi nosim…

 

In to, kar nosim, to imam, da drugim zmorem dati,

da greje jih, da lajša jim, da dneve jim svetli,

zato, če možno je, se ve, ne tega poteptati,

ker ne želim, da mi umre, za vselej izpuhti…

 

In tebi sem v neštetost dal, da hraniš, da varuješ,

da sebi lepšaš svojo pot, da v meni najdeš moč,

da sebi nek svoj boljši čas iz mene zbujaš, snuješ,

da si pričaraš sončen dan, da čutiš zvezdno noč…

 

Zato nikar, če ti je mar, naj te korak ne vodi,

prav vse do tja, kjer potepta, se mene, vse v nič,

ker ni ga, ki na svetu tem, s teboj bolj vdano hodi,

ki bi do tebi dobrega bil boljši ti vodič…

 

Vse, kar sem dal, ne bom vzel, tega sploh ne počenjam,

edino je, lahko umre, lahko ga ti zatreš,

in kar umre, s tem košček manj še sam obstati jenjam,

in bolj kot jenjam, manj me bo, ko spet iskat me greš…

 

Na moji duši, na mojem srcu, na mojem vsem življenju,

zapisano, na drobno, je »Ne teptaj me, prosim«,

že itak čas odnaša vse, kar dano je hotenju,

že itak čas sam poskrbi, da v nič se z njim raztrosim…