Ne skušaj me, prosim!

Neumen sem, kolikor to hočem biti,

in slep, in še gluh, prav tako,

ko vsekam po mizi, takrat pa, zna biti,

se hitro stemni še nebo!

 

Da prste razpiram in skozi njih gledam,

za hipec zavajat ne sme,

ker zlahka prav nič več se ne sprenevedam,

takrat pa nazaj več ne gre!

 

Ko zgrabim, in stisnem, ko jezo popeljem,

iz rok le s težavo spustim,

čemu le bi spuščal, kar mleti je, zmeljem,

le lomim, dokler ne zdrobim!

 

Ne skušaj me, prosim, ne bo nič veselo,

ko krenem, ustavit me ni,

drugače se ti bo življenje vrtelo,

če jeza te moja dobi!

 

Imam svojo mejo, je prožna, ker čuva,

da ne bi prehitro pregnal,

a ko mi preseže nekdo, ki me pljuva,

takrat me zares bo spoznal!

 

Neumen sem, kolikor hočem to biti,

a zlahka ti vidim v glavó,

ko ni mi več upati, ni mi prositi,

postalo zares bo hudo!