Jeza

Jeza je prijazno čustvovanje, če jo znaš usmerjati, voditi, priganja, žene, poraja novih moči. Za razliko od zadovoljstva, ki je, s svojim umirjanjem, v bistvu stagnacija – nikamor se ne premakneš, zadovoljen v obstoječem…

 

Da, ko sem se že zbal, da utegnem ostati brez volje, energije, moči, mi je prihitela v pomoč – jeza! Kot bi vedela, kdaj je pravi trenutek. Priznam, ni se me še povsem polastila, a tisto nekaj, kar je je, povsem zadošča. In se izmenjuje, z ostalimi čustvovanji, tako da vsake toliko tudi sama na vrsto pride.

 

Redki so me spoznali zares jeznega. Močno dvomim, da jim je bilo všeč, to, njihovo, spoznanje, čeprav lahko tudi njim, vedno, pogledam v oči! Nikoli zahrbtno, nikoli z lažjo, z nekim podtikanjem, nikoli neutemeljeno in brez ustrezne potrebe, in vedno v obraz, in korektno – ne, niti za hipec, najkrajši, ne bi mogel verjeti v to, da so jim bile všeč posledice moje jeze. Katere so, kakopak, na lastni koži občutili. S tem, seveda, ko so dobili zgolj in samo tisto, kar so, preveč vztrajno, iskali…

 

Ja, jeza zna biti zelo ljubezniva sopotnica. Zna tudi za nekaj reda poskrbeti, pa stvari na njihova mesta postaviti. Povedati, kdo kam sodi. Zato je ne bom odganjal. Je tudi klical nisem. Še več, celo upal sem, da bo izostala. A kaj, ko je dopovedovati, karkoli, večinoma zaman. In tudi svarila zaležejo šele takrat, ko izza hrbta palico potegneš, da je vidna, v vsej svoji lepoti.

 

Ne vem, morda sem preveč popustljiv, pa dajem vtis, kot da se me da v nedogled za neumnega imeti. In izrabljati mojo uvidevnost. Nak, ne bo šlo, vse ima neke svoje meje, in tudi moje potrpljenje!