V skalo kamen

Več front imam odprtih,

vsaj štiri so mi znane,

in tudi s samim se seboj borim,

je mnogo upov strtih,

so želje poteptane,

spomin se vije kot otožen dim…

 

Kar ti pogled razkrije,

postane vse drugače,

še nek poprej, za malo vsaj, zbledi,

se pot na novo vije,

previdno bolj, ne skače,

in kamen vsak se v skalo spremeni…

 

Spoznanja naučijo,

še zlasti nedišeča,

pa skušaš, da se ne bi ponovil,

več sanje ne žarijo,

in sreča je čuječa,

ne pije sod, ko se je že napil…

 

Srce mi eno pravi,

objeti mu je dano,

prav vse življenje z njim sem se pečal,

razum pa onegavi,

premleva vse dognano,

v seštevanju je mojstrski postal…

 

Več front imam odprtih,

se moram vojevati,

na treh se sebi nepomemben zdim,

oči v naprej zazrtih,

do konca vse prignati,

potem pa še za sebe poskrbim…

 

Ne, nič ne bo skazilo,

mi tega ni pustiti,

preveč je v igri, da bi vrag pobral,

me je oborožilo,

in ni se mi šaliti,

sem vselej zmogel, ko sem se podal…