Ni mi
spati, misli vrejo,
noč pa
le beži,
v neko
svojo daljo grejo,
polne
žalosti,
se ne
dajo umiriti,
večja
je njih moč,
pa jim
zmorem le slediti,
v svojo
temo zroč…
Ko bi
smele, bi zaspale,
le kaj
jih budi,
da so
se tako pognale,
da jim
ni noči,
vsaka
gleda, da zajeda
se mi v
srce,
riše se
mi slika bleda
v okvir
ne gre…
Ptice
jele so buditi,
tu in
tam, svoj dan,
misli
nočejo oditi,
prosim
jih zaman,
v
postelji se premetavam,
ni mi v
pomoč,
kot da
iščem, kot da tavam,
v nek
zaman klicoč…
Ni komentarjev:
Objavite komentar