V porazu ždim

Ne vem, še noče popustit,

čas prav nič ne pomaga,

hiti me z vseh strani peklit,

le reže, dan in noč,

imel sem nek svoj majhen svet,

a je sfrčal do vraga,

ne da na novo se začet,

z njim šla je moja moč…

 

Moj Miš, moj dobri, zlati Miš,

za njo pa tudi Mala,

ko sežeš v vse, in izgubiš,

ostane velik nič,

so sanje vse se šle razbit,

me sreča je izdala,

zdaj ves izžet, do dna izpit,

sred' kupa nemih prič…

 

Pogled mi tava, v radost ni,

spomine le rojeva,

neštetokrat me zaboli,

povsod mi ljub obraz,

in misel, kot bi plačal ji,

da hipec ne okleva,

se ji, morda, zabaven zdi

ta moj preklet poraz…

 

In dan za dnem v porazu ždim,

nenehno se sprašujem,

čemu sem tu, še sploh živim,

ko zgolj odštevam čas,

za blede upe se držim,

ko jutri pričakujem,

v rokah pa kot da zrak lovim,

mi sreče je dokaz…

 

Nekoč pa vse sem, res, imel,

veselo mi je pelo,

skrbel sem, čuval, in le grel,

kaj več bi mi, kot to,

a veter čuden je zavel,

in vse mi je vzelo,

vse kar sem rad imeti smel,

kar moje je bilo…