Je
vrag, ko postaja vse bolj mi vseeno,
za dan,
dva vsaj, vsak začetek rodi,
vseeno
pomeni, da je izgubljeno,
da nič
ne ostane, da vse izpuhti…
Vseeno
zna biti celo prava sreča,
edina,
ki sploh jo spoznati je moč,
ne
pada, ne raste, nikdar ni moteča,
in v
srcu je mir, ko zavlada mu noč…
V
bistvu srca takrat sploh več ni,
le kaj
z njim, hudiča, bi sploh še počel,
dajalo
se je, in zdaj ga boli,
bi
bolje bilo, ko ga ne bi imel…
Le
vztrajno naprej, iz dneva v dan,
vseeno bo
raslo, vse manj mar mi bo,
pozabil
bom želje, pozabil svet sanj,
v
brezčutnem solza ni, grenko da teko…
Ni komentarjev:
Objavite komentar