Vseeno

Je vrag, ko postaja vse bolj mi vseeno,

za dan, dva vsaj, vsak začetek rodi,

vseeno pomeni, da je izgubljeno,

da nič ne ostane, da vse izpuhti…

 

Vseeno zna biti celo prava sreča,

edina, ki sploh jo spoznati je moč,

ne pada, ne raste, nikdar ni moteča,

in v srcu je mir, ko zavlada mu noč…

 

V bistvu srca takrat sploh več ni,

le kaj z njim, hudiča, bi sploh še počel,

dajalo se je, in zdaj ga boli,

bi bolje bilo, ko ga ne bi imel…

 

Le vztrajno naprej, iz dneva v dan,

vseeno bo raslo, vse manj mar mi bo,

pozabil bom želje, pozabil svet sanj,

v brezčutnem solza ni, grenko da teko…