Boleče, pa kaj?!

Je boleče, seveda je boleče,

ko se tisto, kar imaš rad, iz tebe briše,

ko sploh več ni živeče,

in se v nekih drugačnih podobah riše.

 

Je boleče, pa kaj?! Drugače ni moč!

V nasprotnem zna še pokončati,

izpije, do konca, življenje v noč,

ko sili, da sprejmeš, kar ni ti jemati!

 

Je boleče, pa še kako boleče!

Ko vidiš, da nič ni ostalo.

Nekoč te peljalo v nasmehe je sreče,

zdaj pa bi tvoj svet razdejalo…

 

Žal, ali k sreči, ne zmorem, in nočem,

spreminjati sebe, vrednotenj vsega!

Od nekdaj le čistost poti svoje hočem,

pa ne bi, da zdaj bi v drugače mi šla.

 

Kar ni sprejemljivo, mi ni sprejemljivo,

naj vsakdo kar hoče, po svoje, počne.

Že raje boleče, in čim manj vprašljivo,

kot da mi zaide, vsega me podre…

 

Se ne prilagajam na takšne načine,

pa – kdor si želi v neprav me peljat,

spozna, da z menoj, v tem primeru, vse mine,

da mi je s potjo mojo raje ostat!