Ko stih hiti

Zdaj Malčica spi,

pa stih pohiti,

k dežinkam z njim v noč mi je iti,

se čuk oglasi,

temo okrasi,

če v zvezdah ni dano ji biti,

še vedno se zdi,

da nekaj boli,

podreza iz moje globine,

a bržčas vsak dan

čutiti bo manj,

dokler prav do konca ne mine…

 

So črke zato,

da z njimi bilo,

kdo ve, bi, mogoče, topleje,

v besede se tko,

po vrsti, lepo,

če drugega ni, da ogreje,

sem z njimi nastal,

za njimi sem stal,

mi prav iz srca znajo vreti,

je tudi bilo,

da v prazno je šlo,

vse kar kdaj hitel sem zapeti…

 

Ko čuk onemi,

ne bo več noči,

le jutro, ki dan nek poraja,

v njem Malčice mi

nasmeh pozlati

vse tisto, kar v meni ostaja,

ni treba hitet,

korakov preštet,

še vedno se vse je izteklo,

do konca spuhti

kar vrednega ni,

a vredno bo vselej zapeklo…