Mi rekla je bravo…

Sem danes razlagal,

da nisem omagal,

da sploh se ne mislim predati,

nasprotno, me vleče

do hipcev vsaj sreče,

ki zmorejo v miru nastati…

 

In sem še povedal,

da napačno gledal

sem dolgo, predolgo, v prazno,

a zdaj roke dvigam,

in zase se brigam,

bilo že preveč je porazno…

 

Kar hoče, naj mine,

za vedno izgine,

čemu upal bi, in prosjačil,

če že ni mu druge,

naj krene do truge,

bom sebi v spokoj predrugačil…

 

Mi rekla je bravo,

le drži trdnjavo,

je čas, da pogledaš še nase,

ja, res, mi izdano

srce je, in z rano,

a močno, še vedno ne da se…

 

Sem se primejdušal,

pogum nek okušal,

da lažje na pot mi je iti,

čeprav mi je znano,

da dolgo bo dano

do niča mi rane čutiti…